Š tirje NAKLJUČNI možje en teden v objemu italijanskega Triglava

Že poldrugo leto je minilo, ko so Slivniški svizci Gašper Košak Pevec, Tilen Cmok, Janez Palčnik in Jakob Š kornik   v Trzinu skakali od veselja, ker so zmagali na državnem tekmovanju Mladina in gore.  

2010_01_16_mig-173

Slivniški svizci zmagovalci MIG 2010

Odgovor na zadnje vprašanje, kaj še poleg plezalnega pasu in samovarovalnega kompleta spada v   samovarovalni sestav (seveda čelada), jih je pripeljal do zmage in hkrati do nagrade, ki so jo izkoristili to poletje. Udeležili so se šestdnevnega trekinga po italijanskih Alpah okoli hriba Monte Viso, hriba, ki je to poletje v Italiji še posebej prisoten. Italijani namreč praznujejo 150-letnico osvojitve tega hriba, ki ima za Italijane približno tak pomen, kot ga ima za Slovence Triglav – tako kulturno-politični kot planinski.    

Monte Viso

Monte Viso

Pa smo se odpravili – z avtobusne postaje v Gorici v najzgodnejših jutranjih urah s sobote na nedeljo , 24. julija z gasilskim kombijem, potem pa z vlakom do našega izhodišča: Saluzza na skrajnem zahodu Italije. Že sama 12-urna vožnja z vlakom je bila zaradi vseh prestopov (prestopiti smo morali namreč kar štirikrat), čakanj in lovljenja informacij, s katerega perona odpelje naš vlak, zelo zanimiva. Malo smo spali, malo čvekali, fantje pa so si krajšali čas tudi s svojimi večnamenskimi mobilniki. Potem pa kombi, avtobus in že smo bili na prvi koči našega šestdnevnega potepanja – koči Savigliano s prelepim razgledom na jezero v Castellu in okoliške hribe. Sledila sta pozdrav in kratka predstavitev trekinga, in če je bilo še na začetku čutiti zadrego na strani naših fantov in nejevoljo, češ, eh, a to je mednarodni treking, če so prisotni še samo Italijani, je vse to izginilo po večerji – ne le da so se   Slivniški svizci sprostili, celo vajeti družabnega večera so vzeli svoje roke in začeli z začetnim tečajem slovenščine za Italijane – 6 italijanskih mladih planincev in 4 italijanske predstavnice nežnejšega spola. Tečaj je vključeval predvsem besede, ki se v vseh jezikih pogosto uporabljajo, a da je bil tečaj uspešen in je imel še nadaljevalne stopnje za oba jezika, je bilo slišati še cel teden, ko so iz italijanskih ust odzvanjali stavki kot Gore so lepe, Enzo je car, iz slovenskih pa buonanotte, silencio, mucca milka, marmotta    

Naša prva koča Savigliano

Naša prva koča Savigliano

Trekingški dnevi so si bili po razporeditvi dejavnostih podobni. Začenjali so se z opranimi in čistimi mrzlimi jutri in zajtrkom, sledila je 6- do 8-urna hoja s postanki in obvezno malico, potem pa popoldanska nastanitev vsak dan v drugi koči, druženje in počitek , večerja in spanje. Cel teden nas je v soncu ali pa v oblakih (ti so bili vseeno pogostejši) spremljal Monte Viso, vsak dan pa v svoj topel objem sprejela   druga koča oz. rifugio, kot smo v svoj besednjak sprejeli italijansko poimenovanje zanjo. Tako so bile naše glavne gostiteljice naslednje koče: Savigliano, Vallanta, Granero, Barbara Lowrie, Giacoletti, Quintino Sella, na poti pa še Du Viso in Willy Jervis, od katerih se nam je vsaka vtisnila v spomin zaradi kakšnega dogodka. Prva gotovo zaradi začetnega tečaja italijanščine in mednarodnega koncerta ob električnem klavirju in violini, druga zaradi piramidno postavljenih ležišč, koča Granero pa zaradi posebnih slastnih raviolov. Nasploh bi lahko ta treking označili za pohodniško-gastronomski. Naše brbončice so se imele priložnost razvajati ob neštetih variantah testenin, t. i. pašt, ki so bile šele vstop v obilnejši mesni del z obveznim desertnim zaključkom.   Ime Barbara v sredo nismo omenjali zato, ker bi pogrešali sestro oz. mamico, ne, zato, ker smo si bolj kot kdajkoli prej in kasneje želeli, da bi po dolgi in zaradi dežja povsem razmočeni poti končno začutili topel val, ki ob deževnem dnevu buhne vate, ko odpreš vrata zakurjene koče. Ja, če bi za osrednjo značilnost ponedeljka izpostavili soočenje s težkimi nahrbtniki, bi za sredo rekli, da je bila izziv v tem, kako v mokrih oblačilih in čofotajočih planinskih čevljih ohraniti dobro voljo. Hu, bilo je veliko poskusov – od pripovedovanja šal do petja o soncu in Sloveniji, do medsebojnega prepričevanja, kdo je ob vsej mokroti manj moker,sanjanju, kako bi se človek ob kaminu pogrel s skodelico čaja, a zadnji del poti je bil le še en sam pust’ me pr’ mir’ in kje je že ta Barbara Koča Gaicoletti bo naši skupini zagotovo ostala v spominu po 16-urnem reševanju Jakobovega telefona, ki je našel pot v luknjo, ki si je človek ne more predstavljati niti v najslabših sanjah, sicer pa zelo prijaznem alpinističnem duhu v koči.   V koči Quintino Sella smo lahko ob zelo dobrem predavanju bivšega predsednika italijanske planinske zveze doumeli, kakšen zgodovinsko-politično-alpinistični pomen nosi Monte Viso. Du Viso je bila v znamenju francoščine, ta dan smo namreč za kanček pokukali tudi na francosko stran, koča Willy Jervis pa nam bo nekaterim ostala v spominu, ker nas je že na tako mokro-hladen dan iz njenega drugega nadstropja pričakala še vodna ploha, zlita iz pomivalnega vedra.

Vreme nam sicer res ni bilo najbolj naklonjeno, a smo se lahko kalili v vzdržljivosti ob deževnem dnevu, nismo pretiravali s počitki in bili bolj kot sicer hvaležni za oprana jutra in jasne dopoldneve, ko smo na  poti lahko občudovali raznovrstno planinsko rastje, ki je zelo podobno našemu (celo planike smo videli!). Opazili smo, da so italijanske Alpe barvno bogatejše od naših belih, povsod se je namreč svetlikalo zeleno-srebrno-črno-rdeče kamenje. Naleteli smo na številna jezera in potočke, ki so nas seveda vabili, da se v njih malo osvežimo ali pa jih samo malo raziskujemo. Snežišča so v nas prebudila željo po igri in »borbi «, rezultat le-tega pa so bili mrzli vodni sledovi za našimi majicami ter vrisk in smeh ob tem.        

Raznovrstnost planinskega cvetja in en predstavnik planinskih živali

Raznovrstnost planinskega cvetja in en predstavnik planinskih živali

Ves čas smo se gibali nekako med 1500 in 2900 metri nadmorske višine, zato ni čudno, da se je v nas prebudila želja po vzponu nad za nas magično mejo 3000 metrov. Želja se nam je izpolnila v petek zjutraj, ko smo se še v temi povzpeli na soseda Monte Visa – Viso Mezzo. Z višine 3019 metrov smo z nekim posebnim zadovoljstvom, ki ga pozna vsak gornik ob osvojenem vrhu,  opazovali prebujajoči se svet pod nami – predvsem pa Monte Viso, ki tudi ta dan ni snel nizkooblačne kape. V mislih pa smo se pogovarjali z vsemi 30 planinci iz cele Italije, ki so ta dan ponavljali vzpon na Monte Viso, češ za razgled bi bilo vseeno bolje, da bi si izbrali 822 metrov nižjega soseda, na katerem smo se ponosno razgledovali  mi.        

img_3698

Š tirje naključni možje na svojem prvem osvojenem tritisočaku

Za zadnji dan nam je še ostal ogled Saluzza in kljub utrujenosti smo uživali nad starim delom mesta, ki čeprav  blizu hribov diši po Mediteranu. Smo pa seveda zaman čakali, da bi se nam odprl pogled na Monte Viso, ki je najpogostejša kulisa fotografij Saluzza. Popoldne pa smo se spet odpravili na 12-urno potovanje domov. In da so se med nami spletle močne vezi, je dokazal tek italijanskih planincev ob avtu, dokler jim je sapa dala in dokler nismo prestavili v višjo prestavo. Mednarodni treking, ki smo ga za takega naredili ravno Slovenci, kot se je dobro spomnil Svizec Janez, se je tako zaključil z zadnjim dnem julija, a v glavah Svizcev oz. štirih naključnih mož (to oznako so si štirje Svizci pridobili na letošnjem taboru, ko so bili zaradi viška energije in moči večkrat NAKLJUČNO izbrani za dodatne naloge) in mentorice bo kot enkratna planinska izkušnja vedno prisoten.    

Celotna zasedba z Mone Visom v ozadju

Celotna zasedba z Monte Visom v ozadju

Slivniški svizci so se potrudili in podnaslovili fotografije ter napisali svoje bolj ali manj   kratke vtise že drugi dan po prihodu domov – ko ima v kopalnicah ob košarah za umazano perilo še tisti značilen vonj po oblačilih, ki so ga dobivala cel teden, »pajsana « v plastičnih vrečkah in začinjena z različnimi vremenskimi (ne)prilikami (beri, ko so spomini še sveži), zato si le oglejte našo fotogalerijo in preberite vtise ter delček Italije vsaj tako podoživite z udeleženci.

(N. G.)

Janez Palčnik:  

Janez
Janez

Pa je minil zabaven treking v Italiji, ki mi bo za vedno ostal v spominu. Všeč mi je bila italijanska ekipa, saj smo se z njo navezali marsikatero prijateljstvo. Všeč se mi je tudi način trekinga, saj smo oblačila nosili s sabo, tako da smo vsako noč prenočili drugje. Na kočah me je presenetila kuhinja, saj je zelo drugačna od naše. Nisem vedel, da imajo na italijanskih kočah predjedi, zato sem se testenin tako najedel, da ni bilo prostora za glavno jed. Dovolj ga je bilo še samo za sladico, ki me ni nikoli razočarala. Pohvalil bi tudi vodnike, saj so bili zabavni, še bolj zabavno pa se je bilo pogovarjati z vodniki, ki niso znali angleško, a smo si z mahanjem rok vse povedali. Najboljša pa je bila snežna vojna, kjer smo Slovenci nakepali številčno močnejše Italijane. Upam, da ta treking ni bil prvo in zadnje srečanje z našimi zahodnimi sosedi, temveč da se bomo še enkrat srečali na trekingu v Sloveniji.

Jakob Š kornik:
Jakob

Jakob

 Na naš nagradni treking smo prišli šele po dolgi in naporni vožnji z vlakom.Trajala je celih 12 ur. V Savigliano smo prišli izmučeni, pričakali so nas pa glasni italijanski udeleženci. Treking je minil presenetljivo hitro, še posebej čas, ki smo ga preživeli v kočah. Z Italijani smo se hitro spoprijateljili. Bili so glasni, vendar je bilo kar nekaj trenutkov, ko smo jih mi preglasili. Pravo presenečenje je bila količina hrane, ki je bila na kočah za večerjo. Italijanska kuhinja nam ni bila posebno všeč. Meni je bila prevč začinjena. Na najvišje ležeči koči, se mi je zgodilo, da mi je padel telefon, ko se je polnil, v desetcentimetrsko luknjo dva metra globoko. Ven sta mi ga dobila zelo prijazna oskrbnika te koče. Po veliko neuspelih poskusih sta ga dobila ven s pomočjo lavinske sonde ter silikona! K sreči telefon še vedno dela, kot je treba.Za konec pa še stavek v italijanščini: Le montagne sono belle!(Gore so lepe.)  

Tilen Cmok:      

Tilen
Tilen

Bolj ko se je približeval dan odhoda v Italijo, bolj sem bil nestrpen in poln pričakovanj. Že samo potovanje je bilo zanimivo, ker smo se peljali z vlakom mimo velikih mest, kot so Benetke, Milano, Torino.  

Ob prihodu smo doživeli topel sprejem italijanskih vodnikov in tudi z ostalimi smo se že prvi dan hitro spoznali. Italijanske besede so mi bile zelo všeč, zato sem si jih tudi zapisoval, da bi si jih čim več zapomnil. Skozi vse dni smo imeli raznoliko vreme. Od sonca, dežja , veliko megle in celo snežilo je. To pa ni bila nobena ovira za nas, ki imamo radi gore. Zame so bili najlepši jutranji oprani pogledi na goro Monte Viso. Zelo sem bil vesel, ker sem osvojil zame najvišjo gorsko višino do sedaj, to je bil vzpon na Viso Mezzo (3019 m). Dokazali smo, da smo pravi neustrašni Svizci (po italijansko je svizec MARMOTA), ker se tudi snega nismo ustrašili in kaj hitro izkoristili kakšno priložnost in s snežnimi kepami napadli naše prijatelje Italijane. Ob koncu tedna pa smo se kar težko poslovili drug od drugega.   Koče so bile prijetne in gostoljubno so nas postregli na vsaki izmed njih. Hrana mi je bila tu in tam malce nenavadna, ampak dobra.

Imeli smo se lepo in prijetno, še posebej zato, ker nas je imela pod svojim okriljem mentorica Nina.

Gašper Košak Pevec:    

img_3523_1

Gašper

Naša avantura v Italijo se je začela že zelo zgodaj. Ob približno eni uri zjutraj smo se zbrali na avtobusni postaji v Gorici pri Slivnici, s katere smo v kombiju krenili proti Ljubljani. Že takoj po startu je Matej ugotovil, da je pozabil vozniško dovoljenje in Janez ni vedel, ali mu je mamica spakirala planinske čevlje. Ampak smo vse uredili. Potem smo pot do Ljubljane nadaljevali mirno. V Ljubljano smo prispeli okoli druge. Poslovili smo se od Mateja in Janeza ter se z vlakom odpeljali proti Italiji.

Vožnja je bila zelo dolga in utrujajoča, saj smo se vozili približno 12 ur in med tem štirikrat prestopili. Ko smo se izkrcali na postaji v Saluzzu, smo spoznali Dolores in Franka, naša vodnika. Franko nas je s kombijem peljal do avtobusne postaje, kjer nas je pričakal avtobus z desetimi Italijani. Z njimi smo se odpravili do prve koče. Čakala nas je še približno eno uro dolga vožnja z avtobusom, nato pa smo prispeli na cilj.   Po večerji na koči smo se z Italijani zelo dobro ujeli, saj smo jih učili slovenske besede, oni pa nas italijanske. Naslednji dan nas je po zajtrku čakala prva tura na kočo Vallanta. Hoja se je vlekla in kar veseli smo bili, ko smo zagledali kočo v dolini. Po večerji smo si imeli z Italijani kar veliko povedati in s Tilnom sva se odločila, da si napiševa kar slovarček, da ne bi pozabila vseh novih besed, ki sva se njih naučila. Naslednje jutro nas je čakala pot do ref. Granero. Na poti smo videli Monte Viso in na trenutke tudi brez oblačka. Na ref. Granero smo se prvič tudi stuširali. Po kratki noči smo se odpravili na ref. Barbaro. Ta tura mi je bila najtežja v tednu, saj je bilo ves dan slabo vreme in bili smo čisto premočeni in premraženi. Na poti smo se ustavili na ref. Willy Jervis, kjer je naš italijanski prijatelj Enzo dobil po glavi vrč vode. Tako smo se po dolgem dnevu res iz vsega srca razveselili, ko smo po asfaltirani cesti prišli do Barbare. Naslednji dan je sledila ref. Giaceletti. Jutro je bilo zelo lepo in pot je bila zanimiva. To je bila naša najvišje ležeča koča. Na njej nam je Jakob pokazal zanimiv način, kako zapraviti telefon. Ko ga je dal polniti v kopalniio, mu je padel v luknjo med dvema zidoma približno dva metra globoko. Na srečo sta za to izvedela dva prijazna Italijana, ki sta ga poskušala na vse možne načine rešiti in to jima je na koncu tudi zasluženo uspelo.

Pozneje se nisem preveč dobro počutil, saj sem se prehladil in staknil tudi vročino. Zjutraj smo krenili na malo nižjo kočo ref. Sela, ki se mi je zdela najbolje opremljena koča. Naslednje jutro pa se je zgodilo tisto, kar smo čakali že cel teden. Osvojili smo tritisočaka. Za tem je sledil odhod v dolino. V dolini smo se naložili na avtobus in se odpravili proti hotelu. In kaj smo storili najprej, ko smo se namestili v sobah? Vsi smo se takoj stuširali. Zvečer je sledila večerja, ki mi sploh ni bila všeč, saj je bilo preveč jedi, ki jih nisem maral. Italijanska kuhinja mi ta teden nasploh ni bila preveč všeč, saj nisem vajen takšne hrane. Po večerji smo se s prijatelji Italijani še malo odpravili po mestu in potem odšli spat. Zjutraj smo se poslovili od vseh italijanskih prijateljev in vodnikov in se odpravili na železniško postajo, od koder smo se odpravili proti domu. Na prestopanju v Milanu pa sem dobil svoj najboljši obrok v celem tednu: MacDonaldsov Big Mac meni. Ko smo se z vlakom bližali Ljubljani, smo bili že res nestrpni in komaj smo čakali. Po eni uri vožnje s kombijem smo bili že v Gorici in kmalu tudi doma.

Ta treking mi je bil zalo všeč. Čeprav hrane nisem preveč maral, sem dobil nove prijatelje, nove izkušnje in cel teden sem zelo užival. Upam, da bom še imel kdaj priložnost doživeti kaj podobnega.

 

This entry was posted in Pd Slivnica and tagged , , , , , . Bookmark the permalink.

Comments are closed.