Prvi izlet novega leta je bil letos Ojstrc ali bolje znan Hochobir v pogorju Obirja na avstrijskem Koroškem. Ker je zima letos radodarna s snežnimi padavinami, smo se s prvo letošnjo turo zimskih razmer dodobra naužili.
Devetčlanska posadka smo jo v Avstrijo v okolico Železne Kaple mahnili kar prvi popraznični vikend, 10. januarja. Za pristop smo izbrali klasično pot s sedla Šajda (Schaidasattel) po zahodnem pobočju Obirja po poti Simon-Rieger, št. 623. Sestop smo načrtovali mimo Kapelske koče (Eisenkappler Hütte), a so razmere hotele drugače.
Za prvo presenečenje je poskrbela višina novozapadlega snega, ta je bila kar blizu 30 cm, ponekod pa še več, kar je našo hojo primerno otežkočilo. Na čelu so tako bili dobrodošli vsi dolgonogi ali pa energije polni, ki so bili pripravljeni predirati snežno odejo, po kateri pred nami ni šel še nihče. V prvem strmem delu v gozdu se je sonce le redko pokazalo, potem pa so se meglice dvignile in že po dobri uri hoje smo lahko opazovali severna ostenja Košute. Hodili smo brez večjih težav, pot je bila prijetna, pri Kecmunoven križu po skoraj treh urah hoje smo si privoščili daljši postanek z malico, potem pa nadaljevali proti vedno manj gozdnatemu delu poti.
A kaj kmalu smo ugotovili, da nam je gozd nudil zavetje pred mrazom in vetrom, na odprtem terenu pa se je začela sibirija. Oster veter je sicer navadne zimske razmere povsem zaostril. Prav tako je bilo veliko napihanega snega, kar je našo hojo dodatno otežilo. Na prvem vrhu smo si morali priznati, da bo ta predvrh naš doseženi cilj ta dan. Do pravega cilja, 2139 m visokega Ojstrca oz. Hochobirja bi zagotovo imeli še uro hoda, ura pa ni bila več čisto mlada, zato smo po prevetritvi situacije in razmer vodniki sklenili, da se vrnemo.
Že predvrh pa nam je ponudil izjemen razgled na severu na Dravsko dolino in hribe avstrijske Koroške in na jugu od vzhoda do zahoda na hribe slovenskih Alp. Fotografiranje s Hochobirjem v ozadju in ne pod nogami je bilo sicer malo grenko, a smo vsi hkrati vedeli, da bi bilo nadaljevanje preveliko merjenje moči z naravo in njenimi zakonitostmi.
Sestopili smo po isti poti in uživali po zdaj že lažji zgaženi poti, ki smo jo naredili pri vzponu mi in še nekaj pohodnikov oz. turnih smučarjev, ki so se ta dan podali po strminah Obirja.
Prispevek pripravila: Nina Gradič Planko