Dolomiti spet postregli z vso svojo razsežnostjo

Tokrat smo se odpravili v okolico Cortine d`Ampezzo. Kraj je znan kot mondeno zimsko smučarsko središče, kjer so bile leta 1956 organizirane zimske olimpijske igre. Vse bolj je tudi središče za poletne športe, predvsem planinarjenje in alpinizem. Mesto je obdano z visokimi hribi   (skupina Tofan, skupina Cristallo in skupino Sorapis), na katere so speljane atraktivne ferate. Za naš izlet se nas je zbralo   13, kar pa še zdaleč ni bila nesrečna številka, saj smo preživeli tri čudovite dnevi v dobri družbi.

Prvi dan smo se po nekaj prespanih urah ob kombiju podali na Christallino d`Ampezzo (3008 m) po ferati Ivana Dibona in naprej do koče Lorenzi. Ferata ni bila zahtevna, je bila pa dolga. S koče smo se z muzejskimi »jajčkami « spustili do koče San Forca in naprej do prelaza Tre Croci. Prostovoljci pa so se odpravili po avtomobile na dobro uro oddaljeno izhodišče pri koči Ospitale. Zaradi velikega obiska turistov smo imeli nekoliko težav z iskanjem kampa, na koncu smo prenočili v kampu v Misurini.

Drugi dan je bil najtežji in naš cilj Tofana di Rozes (3225 m), ki nam je vzela kar dobrih sedem ur hoje oz. kar nekaj vertikalne hoje. Ferata Giovanni Lipella je bila dobro opremljena, zato razen napora, ki ga je terjala, drugih težav ni bilo. Začetek poti nam je postregel z atrakcijo – 500 metrov dolgim rovom Gallerie del Castelleto, ki bi ga brez čelnih svetilk težko zmogli. Kljub dolžini in zahtevnosti Tofane nam je še ostalo energije za postanek v Cortini ter po zgodnji večerji tudi kratek sprehod  po njej.

Dolomiti 169

Tretji dan je bil namenjen regeneraciji – dve uri lahkotne hoje po gozdu in planinskih travnikih  je bilo dovolj, da smo prišli do Messnerjevega muzeja na Monte Rite (2181 m), kjer smo se lahko v zanimivo zgrajeni podolgovati zgradbi z več nišami in zgodbami v njej ter strešnimi kristalnimi »kapami « sprehodili po zgodovini osvajanja Dolomitov ter zgodbi Dolomitov nasploh. Kot zanimivost naj povemo, od kod Dolomitom ime: po kamnu dolomitu, ki ga je prvi opisal francoski mineralog Deodat Gratet de Dolomieau, in sicer v času 18. stoletja, ko so se v hribe podajali številni naravoslovci, na primer tudi nam bolj znani Baltazar Hacquet, ki naj bi že 13 let pred Dolomieaujem odkril dolomit in ga v svojih zapisih ločil od apnenca.

Fotografije si lahko ogledate v naši galeriji.

Matej&Nina Planko

 

This entry was posted in Bili smo and tagged . Bookmark the permalink.

Comments are closed.