Lani nam vreme ni pustilo, da bi se povzpeli na Viš, mogočno goro v sosednji Italiji. Zato se ne predamo in bomo letos v soboto, 4. 9. 2010 poizkusili znova. Več si preberite v priloženem vabilu.
Prejšnji vikend smo obiskali skupino Brenta v Dolomitih. Nabralo se nas je 10 iz vseh vetrov, Hari in Nedeljko iz Rogatca, Sanda, Zmago in Sonja iz Radeč, Karmen iz Maribora, Branko, Nina in Matej iz Slivnice. Izhodišče smo imeli v Madonna di Campiglio. Z gondolo smo se popeljali na sedlo Groste (2446m), kjer smo začeli z našim pohodom. Šli smo do koče Tuckett (2272m) in nadaljevali po ferati S.O.S.A.T. do koče Brentei (2182m). Prvi dan smo zaključili na koči Pedrotti e Tosa (2483m). Drugi dan smo nadaljevali po verjetno najlepših policah na svetu po ferati Via della Bocchette, ferati Sentiero delle Bochette Centrali in Sentiero delle Bochette Centrali Alte do sedla Bocca del Tucket s katerega smo se na žalost vseh spustili po dolgem snežišču do koče Tucket, kjer smo se odlično najedli in naspali. Na žalost pa zato, ker smo vedeli, da nas naslednje jutro čaka povratek in nadaljevanjee poti do sedla Groste s kateregaa smo se tretji dan spustili za gondolo do naših avtov. Na koncu je sledilo še namakanje ob Lago del Gardi, nekateri smo si pa privoščili še dan počitka ob jezeru Lago del Tenno. Fotografske utrinke si poglejte v naši galeriji.
(M. P.)
Štirinajsterica na vrhu
Tudi letos smo se podali v triglavsko pogorje. 14 se nas je nabralo, ki smo jo 7. avgusta mahnili iz Kota proti našemu Očaku. V Peklu smo se razdelili v 2 skupini. Ena je odšla na Rjavino, druga pa na Staniča in Begunjski vrh. Ta dan je bil naše skupen cilj Kredarica, kamor smo se v poznopopoldanskem času zatekli pred vetrom in nizko oblačnostjo ter kapljicami iz nje. Že proti večeru se je začelo jasniti in le upali smo lahko, da se vremenska napoved o lepem vremenu uresniči. IN SE JE! Vstajanje ob 4 h zjutraj, potem pa proti vrhu ter sončni vzhod na poti. Enostavno čudovito! Ob 7 h smo bili na vrhu in uživali v soncu in izrednem razgledu. Miru pa je bilo malo manj, saj so to lepoto želeli uživati še drugi planinci … To je pač cena obiska Triglava konec tedna. Ko smo se pri sestopu prebili mimo vseh planincev, pa smo lahko spet normalno zadihali - najprej ob energijsko bogatem zajtrku na Planiki, potem pa še na Vodnikovi koči ter sestopu na Rudno polje. Ena skupina je pobrala še Viševnik, drugi pa so udarili direktno. Za zaključek pa so se eni osvežili še v Blejskem jezeru. Več si seveda oglejte v naši galeriji.
Tudi letos osvojitev našega očaka ne bo izostala. Vabimo vas, da se nam pridružite 7. in 8. avgusta, več pa si preberite v vabilu.
V avgustu se bomo podali po najlepših policah v Dolomite Brenta. Na izletu se bomo pridružili planincem iz PD Sloga Rogatec. Rok za prijavo je podaljšan do 27. 7. 2010. Natančne informacije si poglejte v priloženem vabilu.
Utrinke letošnjega tabora mladih planincev v Drežniških Ravnah smo izdali v internem glasilu Taborni MIŠ MAŠ.
Nehote smo večkrat letošnji tabor primerjali z lanskim, ki smo ga ocenili s samimi presežki, podobno bi lahko rekli tudi za letošnjega, s tem da so bili letošnji hribovski cilji nekoliko nižji in tehnično manj zahtevni, a zaradi tega nič manj naporni. Načrtovani program smo izpolnili v celoti. Nobeden od udeležencev in spremljevalcev se ni poškodoval, žulji in piki žuželk so pa vsakdanjik pri tovrstni dejavnosti, tako da jih ne štejem v to kategorijo.
Drežniške Ravne so nov taborni prostor v zgodovini taborjenja v našem odboru, tako smo lahko udeležencem predstavili novi del Slovenije, ki ima veliko naravnih lepot in bogato zgodovino.
Velik pečat je letos pustila voda. Najprej nas je začarala reka Soča z vso svojo barvitostjo in mogočnostjo. Soča je imela mesto tudi v letošnjem programu, izbirali smo soško postrv in soškega smuča, ni pa šlo tudi brez recitiranja Gregorčičeve Soče. Ogledali smo si več slapov kot v vseh preteklih taborih skupaj, obiskali smo slap Curk, ki je že skoraj presahnil, pa skrivnostni slap Veliki Kozjak, pa Mali Kozjak, ki se skriva pod mostom, nepozabna so bila tudi Koseška korita z množico slapov in brzic v ozki dolini. Vsem se je zelo vtisnilo v spomin kopanje ob Nadiži, kjer so mladi raziskovalci odkrivali skrivnosti reke, gradili jezove in brzice, iskali kamne in jih poslikali, se poslikali tudi sami, za piko na i pa je bil še čisto pravi piknik s pečenimi čevapčiči in hrenovkami. S tem še ni konec vodnih prigod. Privoščili mo si tudi odbojko z vodnimi baloni. Proti koncu tedna nam je taboru začelo primanjkovati pitne vode, pa smo z uigrano tehnično ekipo in varčevalnimi ukrepi rešili tudi to težavo. Za zaključek smo s pomočjo domačih gasilcev pripravili pravi vodni tobogan, ki se je pri temperaturi krepko čez 30 °C vsem še kako prilegel.
Letošnji tabor so zaznamovale visoke temperature in številčna zasedba. Temu smo morali tudi prilagoditi izvajanje programa. Zgodno vstajanje je bilo nujno, ker bi se drugače scvrli pri osvajanju vrhov in vračanju z njih, prav zaradi istega razloga so kombiji prevozili nekaj več kilometrov in vsem prihranili kar nekaj kilometrov pešačenja do tabornega prostora. Udeleženci so videli, da ni nikakršni bav bav vstati ob 4:00 in potem v znosni vročini osvojiti Krn, vstajanje ob 6:00 je bilo pa že čisto normalno, da smo potem lahko osvojili Krasji vrh, Planino Zaprikraj in Planino Kuhinjo.
Poleg vsega naštetega pa je bilo še veliko družabnostii: prepevanje ob tabornem ognju, jutranja telovadba ob pesmi Lavrencija, prepevanje novih bansov … Od športnih iger je bilo letos glavno spremljanje finala svetovnega nogometnega prvenstva, nič manj zanimive pa niso bile igre udeležencev v nogometu, veliko smo igrali odbojko, naučili smo se igrati frizbiball …
Pozabili nismo niti na poučni del tabora, izpeljali smo predavanja iz planinske šole in znanje preverili na planinskem kvizu. Orientacijo so si vsi zapomnili po sladoledu, ki so ga dobili na kontrolni točki in so v trgovini podaljšali obratovalni čas, ker sta dve ekipi zamujali.
Vsem bo ostal v spominu polet s čisto pravim balonom. Marko se je res potrudil in vsem natančno razložil delovanje balona in jih dvignil na 50 metrov, od koder je bil fantastičen pogled na tabor.
Ob vsem naštetem pa je najpomembnejše, da so se stkala nova prijateljstva in poglobila stara. Dokaz so pretočene solze in solzice ob slovesu in obljube, da se naslednje leto zopet vidimo v taboru, kjerkoli že bo.
Uživajte ob gledanju fotogalerije, ki jo je super uredila Manca in prebiranju tabornega glasila, ki ga je izvirno pripravila Nina Maček.
Za vse tiste, ki si pa želite pogledati še več fotografij, si jih pa poglejte tukaj.
(M. P.)
Pa smo že skoraj tam - v Drežniških Ravnah.
Z avtobusne postaje v Gorici jo bomo mahnili v soboto, 10. julija, ob pol osmih zjutraj, lahko pa ste na postaji že kaj prej, da poravnate še preostanek plačila in nam pomagate pri nalaganju opreme. Še kakšno informacijo pa najdete na desni strani pod naslovom Tabor Drežniške Ravne.
Julija je že čas za prave hribe, zato smo prvo julijsko soboto, 3. 7., izkoristili za vzpon na Krofičko. Za dobro jutro smo se vzpeli do Koče na Klemenči jami (1208 m), nato pa mimo najdebelejšega slovenskega macesna nadaljevali vzpon proti Krofički, ki so nam ga obarvale številne gorske cvetke ob poti. »Očeladeni« in s trdnim korakom smo premagali še ciljno strmino in si sobotno kosilce privoščili na 2083 metrih, s pogledom na Ojstrico in preostale vrhove Kamniško-Savinjskih Alp. Po isti poti smo sestopili v dolino, za las ubežali dežnim kapljam in ravno ujeli radijski prenos nogometne tekme Nemčija : Argentina.
Fotografije so tudi tokrat na ogled v naši fotogaleriji.
(M. Č.)
Zakorakali smo že v poletje, na vrsto prihajajo višji hribi. Krofička je zanimiv hrib nad Logarsko dolino, s katerega je čudovit razgledna na Robanov kot in Logarsko dolino. Več informacij o izletu dobiš v priloženem vabilu.
V trojčku izletov, ki jih je v sredini junija pripravilo PD Slivnica pri Celju, se je kot zadnji znašel tudi izlet v neznano. Ni bil dolgo v neznano, saj so nadebudni mladi planinci in njihovi starši po opisu kmalu ugotovili, katera planina v Sloveniji sploh ni mala in na kateri planini se pasejo krave vseh barv, razen vijolične ne.
30 mladih planincev, njihovih staršev in vodnikov se je tako v nedeljo, 13. 6., podalo na Veliko planino s Kranjskega Raka – po dokaj strmem, a prijetno senčnem vzponu so najprej prispeli na Malo planino, od koder jih je pot po kot preproga mehki travi vodila do Domžalskega doma na Veliki planini. Tam je bil čas za počitek in malico, potem pa je sledil potep do kapelice in večjih in manjših jezerc, ob katerih smo zapeli »slavne« banse. Pogovori, rožice, toplo sonce in druženje z vrstniki iz Luč in Ljubnega – pa je minil še en lep dan v objemu planin. Češnjo na torti pa je dodal še prvi zadetek na letošnjem svetovnem prvenstvu v nogometu – ki nas je seveda počakal, da smo ga lahko videli v živo v gostilni v Kranjskem Raku. Fotografije si poglejte v naši galeriji, nekaj jih je pa objavila tudi Maja.
(N.G.)
Sončno soboto, kot je bila 12. junija, bi bilo grešno preživeti v dolini, zato smo se odpravili na Ratitovec in Soriško planino. Štartali smo v Prtovču (1025 m) in se po poti Čez Po(v)den vzpeli do Krekove koče na Ratitovcu (1642 m) in razglednega Gladkega vrha (1667 m), od koder se nam je odprl razgled vse do Triglava. Nato smo jo mahnili proti Soriški planini, se vmes razgledali z najvišjega vrha Ratitovca Altemaverja (1678 m) in uživali v hoji med cvetočim gorskim cvetjem in s pogledom na Julijske Alpe. Po treh urah grebenskega prečenja smo na Litostrojski koči na Soriški planini (1306 m) osvobodili noge gojzarjev in zadovoljili lačne želodčke.
Za piko na i planinskega izleta smo obiskali še rojstno hišo slikarja Ivana Groharja v Spodnji Sorici, kjer smo se s pravim otroškim navdušenjem prepustili ustvarjanju: Slivniški skriti talenti smo se najprej izkazali kot izvrstni tolkalci, nato pa še kot risarji.
Kot vedno so tudi tokrat najzgovornejši fotografski utrinki v naši galeriji.
(M.Č.)
V že skoraj lahko rečem minulem šolskem letu smo se s cicibani planinci pridno družili in opravili 3 izlete. Prvega na Gaj, drugega na Peseke in tretjega po Gorici pozimi. Nagrada za vso naše pridno delo je bil zaključni izlet na Žusem, kamor smo se podali 11. 6. 2010. Vseh 70 pohodnikov se je zbrali pri kmetiji Užmah, od koder smo jo mahnili proti vrhu Žusma. Po poti so nas poleg navadnih markacij, ki jih lahko srečamo na vsaki planinski poti spremljale še posebne markacije, ki nam jih je nastavil škrat Kuzma. Pri vsaki smo izvedeli kaj novega o Žusmu. Na cilju nas je čakal še skriti zaklad in okrepčilo, ki so ga pripravili člani planinskega društva Žusem.
V tem letu je kar 24 cicibanov planincev v svojem dnevniku Ringa raja zbralo 5 izletov, tem smo za nagrado podelili našitke Ciciban planinec. Tako smo zaključili letošnjo sezono in se že veselim naslednje. Fotografije si poglejte v galeriji.
(N.V.)
V soboto se podajamo na Ratitovec. Pridruži se nam, več informacij imaš v priloženem vabilu.
Kljub slabi napovedi se nas je zbralo 20 pohodnikov. Do Klemenče jame smo se povzpeli v zelo oblačnem, a še vseeno suhem vremenu. Ko pa smo prišli v kočo, je začelo padat in je padalo in padalo… Tako da nam ni ostalo drugega, da se v takem vremenu vrnemo v dolino. Posebno je bila to preizkušnja za še ne dvoletnega Vita in štiriletno Tino, ki pa sta jo dobro prestala. Na koncu tudi takšen dež pride prav, ker nas spomni, da hribi niso samo sonce in čudoviti razgledi. V hribih nas lahko hitro dobi tudi slabo vreme, v takšnem primeru je pomembno, da imamo v nahrbtniku vso potrebno opremo in dovolj oblačil za preobleči. Ponavadi je to samo nepotrebni tovor, s katerim nabiramo kondicijo, v takšnih primerih je pa dragocen kos opreme in na to ne semo pozabiti, ko se bomo v prihajojoči planinski sezoni odpravljali v višje hribe. Fotografske utrinke si lahko pogledate tukaj.
(M. P.)
