Z mladimi planinci ponoči na Sveti Križ

Želeli smo si nočni pohod, a pravi čas se je kar odmikal, dan pa vedno bolj daljšal … A smo izkoristili še zadnjo zimsko polno luno in se podali na Sveti Križ nad Planino. Za Planinčane znani konci, za Slivničane pa manj – nekateri slivniški starši so imeli težave najti cerkev svetega Miklavža. A so jo našli in naš pohod se je lahko začel –  s čudovitim razgledom od Svetega Miklavža.

Pogled na naše izhodišče

Pogled na naše izhodišče še podnevi

Ko smo se razgledali po hribih od Donačke, Boča, Pohorja in Bohorja in se z lovljenjem ogreli,  pa smo jo mahnili proti Planinski vasi, kjer nas je pričakalo prvovrstno presenečenje: mini živalski vrt, po katerem nas je poznavalsko popeljal mladi Domen Kovač. Ena kokoš ni bila podobna drugi, en puran ni bil enak drugemu, poleg vse običajne perjadi pa bolj in manj eksotični ptiči vseh barv, golobi, fazani. Tako je ščebet perjadi preglasil sicer več kot 40-glavo pohodniško zasedbo nočnega pohoda na Sveti Križ. V prostorih Asfaltne baze Kovač smo se še okrepčali, za kar so prijazno poskrbeli lastniki tovarne, potem pa vodnici Nini napakirali nahrbtnik in že smo se zagnali proti Svetemu Križu – dobesedno zagnali, da bi  pregnali mraz, ki  je naše kosti že dobro “pošlatal”.

 

Planinsko-slivniška zasedba pred Svetim Križem

Planinsko-slivniška zasedba pred Svetim Križem

Noč je bila ob pol sedmih že kar prava, a smo svetilke pustili ugasnjene, da smo videli, ali se lahko naše oči navadijo na temo. In so se, seveda, vzhod lune pa nas je v vsej rdečini skoraj oslepil. Luna je bila prava lepotica in zato sploh ni bilo potrebe, da prižgemo svetilke. Ogledali smo si še najznačilnejša ozvezdja (Orion, Veliki in Mali voz), potem pa se podali proti našemu cilju. V zavetju cerkve so nas kljub mrazu pripovedke o tem, kako so zidali grad in cerkev Svetega Križa, kdo so bili Ajdi, kdo je bil Orion in kdo lovec iz pripovedke o Zlatorogu, skoraj zazibale v sen, a čakal nas je še najtežji del našega pohoda: sestop po 13 kapelicah križevega pota. Previdno smo jih prehodili, potem pa se mimo žage Montpreis ter skozi zaselek Lipa in Planinski Vrh podali na naše izhodišče – k cerkvi Svetega Miklavža, katere sij nas je spremljal dobršen del poti. Magičnost noči in čarobnost pripovedi sta nas kar malo očarali in ni trikrat reči, da se  na kakšen podoben pohod ne podamo prej kot ob letu osorej. Planinski tabor bi lahko na primer kaj takega zagotovo ponudil …

Nekaj utrinkov izpod Vidovega in Nušinega škljoca tudi tokrat v naši galeriji, dodajamo pa tudi link na Vidov predstavitveni filmček o ZOO Rajski vrt.

NGP

 

This entry was posted in Bili smo, Izleti mladi and tagged , , . Bookmark the permalink.

Comments are closed.