Zagrizli smo ne le v breg, ampak tudi v prvi sneg

Začelo se je z jasnim jutrom, da se nam je kar mešalo od pogledov na s prvimi žarki obsijane hribe tam daleč. A na njih se je bleščalo še nekaj: SNEG. Seveda, močan dež s sobote na nedeljo je v hribih pomenil to gostejšo obliko padavin. In tudi Ponce v tem pogledu niso bile izjema.

Proti vrhu

Naša pot se je začela pod planiško velikanko – pri Nordijskem centru Planica v izgradnji, kjer so se preganjale še zadnje meglice. Nič kaj visoke temperature so nas vse pognale v dir in  v dobre pol ure smo bili pri koči v Tamarju. Kava, čaj, sendvič in že smo grizli v breg proti Poncam – še zelo smelo, da dosežemo vse, kar smo si za ta dan zadali. A že prve krpe snega na 1700 metrih so nam dale vedeti, da bo že naš prvi cilj s 2228 m pravi zalogaj. Snežne krpe so se pojavljale vse bolj na gosto, dokler niso prekrile poti v celoti, naša pozornost pa se je ostrila  z vsakim korakom. Po dobrih treh urah smo se povzpeli na Srednjo Ponco in si morali priznati, da bo to ta dan naš edini cilj.

Na vrhu nas je pričakalo namreč 15 cm snega, ki  je pot proti Visoki Ponci in v dolino po ferati seveda naredil zelo nevarno. Malica in 17 vrlih planincev, ki sicer nismo bili povsem brez izkušenj z zahtevnih poti, nas je z največjo mero pozornosti zagrizlo še v težji del našega izleta – sestop. Z veliko mero previdnosti in koncentracije sploh v snežnem delu smo ga zmogli. V koči v Tamarju smo se še raztegnili in si zadovoljni nad doseženim privoščili  slastno in raznovrstno pojedino, o kateri so nekateri sanjali cel dan. Piko na i pa so seveda pomenili slastni štruklji po Petrovem naročilu za prijatelje. Nekaj utrinkov si lahko ogledate v naši galeriji.

Naslednje leto pa tudi na Visoko Ponco – morda pa le z italijanske strani.

NGP

This entry was posted in Bili smo and tagged , , , . Bookmark the permalink.

Comments are closed.