Jalovec ali kako se vključi Elektro Celje, združeno z Elektrom Gorenjske

Bilo nas je deset, ki smo jo zadnjo julijsko soboto ob pol sedmih mahnili proti njemu. Med njimi štirje električarji, ki so poskrbeli za primerno jutranjo osvetlitev tega lepotca. Menda naj bi k temu prispevala sicer že poldrugo leto stara združitev Elektra Celje in Elektra Gorenjske. Dolina je bila še v senci, iz nje pa je jutranje ožarjen že svetil on, ki je še v zaspani jutranji korak vnesel kar nekaj več zanosa.

Jalovec, obsijan z jutranjo svetlobo

Po prvem okrepčilu v Tamarju se je svetloba sicer skrila za preganjajoče se meglice. Če je tudi to pripisati elektro zasedbi, ne vemo, a vsem nam je ustrezalo, da nas pretirana svetloba in z njo vročina ni osmodila že na začetku. Da pa smo začutili zračnost prostora pod sabo, so se meglice že kmalu po tem, ko smo dobro zajeli širino Kotovega sedla, začele seliti na vršiško stran, nas pa so spet osvetlili sončni žarometi, ki niso popustili vse do vrha. V družbi prijetnih poletnih sapic niti niso bili preveč obremenili. Tudi zato, ker smo imeli pri napredovanju dosti dela s preverjanjem trdnosti koraka in varnosti. Malo čez poldne smo vrh dosegli, naši pogledi pa so bili tudi tam usmerjeni bolj na zahodno stran, proti Mangartu in sosedom, ki so se pustili videti, medtem ko so vzhodno stran še vedno zakrivali oblaki. Le tu in tam se je sramežljivo pokazal Največji in iz nas izvabil ah in oh.

Na vrhu

Mojstri luči so ta dan res želeli, da bi začutili zračnost in odprtost jalovške okolice. Kmalu zatem namreč, ko smo začeli sestopati proti Špičku, so pritisnili na dodatne gumbe in meglice so začele izpuhtevati. Mi pa smo se zatopili v varen korak na gladkih kamnitih ploščah, posutih s kamnitim drobirjem. Iz dvourne osredotočenosti nas je zbudil gromek in odločen glas oskrbnika na Zavetišču pod Špičkom, ki nas je vse zopet očaral. Vsakega na svoj način. Če bi se razpisala o podrobnostih njegovega čaranja, bi tale zapis presegal mejo še prebavljive dolžine, zato naj ostane le pri tej omembi. Fux je res poglavje zase.

Še dve uri in pol dinamične hoje proti Vršiču (naš korak so blažila mehka tla, posuta z odpadlimi iglicami ali listjem) smo poldnevni pohod zaključili. Da smo ga lahko drugje, kot smo ga začeli, se je spet vključilo Elektro Celje s svojima zaposlenima, ki sta svoj korak čez Škrbino usmerila v Tamar, da sta naši osebni prevozni sredstvi (o znamkah ne bi, ker vemo, da vsak prisega na svojo, tudi katera je bolje potegnila v vršiško strmino in ali je boljši avtomatik ali manualc tudi ne, ker to pa res ni tema tega članka) pripeljala na Vršič. Od tam pa po osvežitvi na Tičarjevem domu še vožnja domov, ko je osvetlitev že prav počasi pojenjala. Pa naj nihče ne reče, da nas Elektro Celje ni spremljal od začetka do konca. In še hvala, da je ta dan izklopil vse visoke napetosti in kratke stike, iz katerih nastanejo neprijazne puščice in tekočine, ki jih pohodniki pač ne rabimo. Več pa v naši galeriji, ki smo jo tokrat napolnili naš Slavi, avtorica tega članka in šentjurski Aleš. Ker nam je Jalovec tako všeč, je v galeriji tudi nekaj fotografij z drugih obiskov Jalovca in gledišč nanj.

NGP

Objavljeno v Bili smo, Izleti in , , , . Bookmarkaj povezavo.

Comments are closed.