Prikolesarili smo na Veliko Milanjo

Za jesensko turnokolesarsko turo, kar na 1. jesenski dan, smo izbrali od dežja manj namočeno Notranjsko oz. natančneje Veliko Milanjo, ki je s svojimi 1099 m najvišji vrh geološko, biološko in zgodovinsko zelo zanimive Volovje rebri. Takoj po jutranjem startu in še pred tem skupinskem zajtrku v Ivanovem avtodomu smo se začeli potiti v prijetnem sončku proti JV delu Snežniške planote. In pot in razgledi so postajali vse lepši in lepši.

Kolesarji tik pod vrhom Velike Milanje, z znamenitim “Zobom” v ozadju

Skoraj vse do vrha vodi makadamska cesta, ki se vije med submediteranskimi suhimi kamnitimi travišči, ki večinoma služijo kot pašniki. Razgled se je počasi odpiral proti Brkinom, Slavniku, Učki, Vremščici, kaj dlje pa ga je začela skrivati nizka oblačnost. Vseeno smo na vrhu zelo zadovoljni odtisnili žige v Dnevnike slovenske turnokolesarske poti (STKP) in se okrepčali s kolesarsko malico. Ustavili smo se še na zanimivem skalnem osamelcu, zaradi svoje oblike imenovanim Zob. Od tam smo videli kar nekaj utrdb iz prve svetovne vojne, saj je tu potekala rapalska meja. Že kmalu na začetku spusta smo videli tudi ostanke alpskega zidu, ki varoval osvojeno italijansko ozemlje v dolžini 1850 km vse od Ligurskega morja pa do Reke.

Po poučnem delu se je pričel še najbolj zabavni del spusta po gozdni mulatjeri vse do Ilirske Bistrice. In navdušenja ni moglo preprečiti niti kakšno bližnje srečanje s trnjem ali deloma kamnito podlago. Zadovoljni, lačni in polni lepih vtisov smo turnokolesarsko turo zaključili na pizzi pri letališču v Postojni. Več utrinkov pa v fotogaleriji.

This entry was posted in Bili smo, Izleti, Kolesarjenje and tagged , . Bookmark the permalink.

Comments are closed.