V Logarsko dolino že dvaindvajsetič

V spomin na Soškega smo se tokrat že 22. leto podali na spominski pohod. Za Klemenčo jamo in Logarsko dolino bi lahko dejali, da sta bila v nekem obdobju našega društva, ključnega pomena.  Za nekaj takratnih članov, sta bila ta dva kraja, predvsem pa Jama zatočišče ali pa izhod v sili v tistih trenutkih, ko ni bila planirana kakšna druga društvena dejavnost. Tu so se kovala nova prijateljstva, spoznanja in še kaj bi se našlo. In vse to je trajalo do nekega trenutka, do nekega dneva,…Danes pa ostajajo še samo spomini.

Vsako leto konec maja se sprehodimo po poti, ki jo je Soški prehodil nič kolikokrat, enkrat pa je bilo zadnjič.

Pri simboličnem križu smo prižgali svečko in s cmokom v grlu zapeli tisto: »Tri planike«.

Po prihodu na Jamo in počitku, ki so ga nekateri izkoristili, da so posedeli na krilih orla, in se med pozibavanjem, v mislih podali visoko nad skalne prepade Logarske doline. Pa tudi to še ni bilo dovolj, podali smo se do največjega macesna v Sloveniji, ga objeli, in ugotavljali koliko rok je potrebno, da ga objame. Nismo pa se mogli zadržati ob pogledu na ogromen kup snega, in kaj hitro je poletelo nekaj snežnih kep. Vse tisto kar je lepo hitro mine, poslovili smo se od oskrbnika, se  podali v dolino proti Domu planincev, ter po poti do Razpotja, kjer nas je čakal prevoz do doma.

Tukaj pa si lahko pogledate nekaj utrinkov.

Silvo Užmah

Objavljeno v Bili smo, Izleti in , , . Bookmarkaj povezavo.

Comments are closed.