Medvedove stopinje so nas pripeljale do medveda

Prvo aprilsko soboto smo se z avtobusom odpeljali na nam oddaljen, a izredno zanimiv in naravno bogato obdarjen konec Slovenije, na Kočevsko.

Zbrala se nas je druščina dvaindvajsetih planincev, ki smo se iz Kočevja povzpeli po Grajski poti do razvalin gradu Fridrihštajn, kjer sta v 15. stoletju svoje zaljubljeno življenje živela Friderik II., sin Celjskega grofa Hermana II. in Veronika Deseniška. Ker je bilo nagradno vprašanje povezano s to temo, smo tukaj izžrebali dobitnico praktičnega planinskega darila. S Fridrihštajna smo kljub malce oblačnemu vremenu ujeli čare kočevske pokrajine, nato pa se podali naprej do Koče pri Jelenovem studencu. Tam smo si vzeli čas za malico in za raziskovanje vseh mogočih igral, ki so postavljena na jasi sredi gozda. Čakal nas je le še spust nazaj v Kočevje.

Na izletu smo po pripovedovanju mimoidočih za las zgrešili medvedjega mladiča in njegovo mamo. To je enim pregnalo strah v kosti, drugim pa povečalo adrenalin in željo po tem, da se srečajo s to veliko zverjo. K sreči se je izleta udeležila tudi Marjana, varuhinja gorske narave, ki nas je seznanila s tem, kako ob srečanju z medvedom pravilno odreagiramo, hkrati pa predstavila še nekaj naravnih znamenitosti pokrajine. Njenih nasvetov nam ni bilo potrebno upoštevati, saj se je medved naši glasni četici verjetno na veliko izognil, na žalost ali na srečo, kakor za koga. Če ga nismo srečali na poti v naravi, pa smo si ga na koncu za piko na i ogledali čez ograjo pri gostišču Tušak.

Tukaj pa je nekaj utrinkov.

N. V.

This entry was posted in Bili smo, Pd Slivnica and tagged . Bookmark the permalink.

Comments are closed.