Pa smo ga zajahali. Zmaja z imenom Macelj, ki ga je pred davnimi davnimi leti ubil pogumen Ajd, kasneje preimenovan v Svetega Jurija. Seveda, sveti Jurij in zmaj, to gre skupaj. No, in cerkvica svetega Jurija pod Donačko goro naj bi stala točno na mestu, od koder naj bi ta junak, kakorkoli že ga imenujemo, streljal na zmaja.
Mi smo se na Macelj podali iz Dobovca. Tokrat smo imeli s sabo vso orientacijsko opremo (zemljevid, kompas, GPS, števec korakov), pa ne zato, ker smo hodili tik ob hrvaški meji, ampak da smo izlet združili z učenjem orientacijskih veščin. Tako nas je zemljevid najprej vodil do izvira Sotle, potem pa smo jo mahnili za rdečo magnetno iglo s puščico, proti severu torej.
In smo prispeli na vrh pogorja oz. zmajevega hrbta. Sam vrh, imenovan Maceljska gora, zaradi poraščenosti z gozdom ni bil bogvekako razgleden, a hoja po grebenu (zmajevem hrbtu) na meji med Slovenijo in Hrvaško nam je ponudila kratke razgledne pokuke k Donački gori, poleg tega pa še ogromno skokov v domišljijo, kateri del zmaja so vse špranje in jarki, ki smo jih morali preskočiti ali obiti. Bili smo si enotni, da jih je za oči preveč, prav tako za zmajeve nosnice … In smo sklenili, da so najbrž rebrne špranje.
Tudi tokrat nam je dež prizanesel, niso pa nam prizanesle njegove posledice, blato, ki je, posipano z listjem, botrovalo kar nekaj padcem, a hujšega kot umazane hlače in čevlji ni bilo. Jesensko pisane utrinke si lahko kot vedno ogledate v naši galeriji.
NGP