Medtem ko so kolesarji brcali med Bohorjem in Resevno v akciji Prekolesarimo Slovensko turnokolesarsko pot v enem dnevu, so se pešaki planinci podali prižgat svečko na Klemenčo jamo. Na Razpotju se je zbralo 14 pohodnikov in se odpravilo peš proti Klemenči jami. Tudi narava je tokrat poskrbela za lep dan, ki pa se le ni končal brez dežja, kajti na poti domov smo bili deležni pranja, le da smo že bili pod streho v kombiju. Pri simbolnem križu na poti smo prižgali svečko in zopet so se zapele Tri planike, z manjšim cmokom v grlu.
Po prihodu na jamo smo se odpravili do najdebelejšega macesna, pogledali na staro mesto, kakšen je kup snega. Sneg še zmeraj ima magično moč in najmlajša dva s tretjim na hitro pomlajenim, ki hoče uveljavljati svoj prav tudi, če nima prav, so se odpravili na kepanje. Seveda kepanje je bil zmeraj užitek, ki se je skoraj zmeraj končal pri solzah, in tudi danes je bilo tako. Stvari so se hitro pozabile, na koči nas je že pričakala jota, in ko so bili želodčki napolnjeni, se je še prižgala svečka pri kapelici, in prisotni so obudili nekaj svojih spominov na takrat, ko so imeli priložnost svoj čas preživeti skupaj s Soškim v objemu gora.
Sledil je spust v dolino in odhod proti domu. Smo pa bili priča veličastnemu snežnemu plazu, ki je z ostenja Ojstrice zgrmel proti dolini, in pa seveda mnogim potočkom in majhnim slapovom, ki so nastali zaradi topljenja snega, ki pa bodo čez poletje ostali suhi.
Tukaj pa je nekaj utrinkov.
Silvo