V bosanskih hribih

Natanko en mesec je, kar se nas je pisana dvajeseterica planincev potepala bo hribih Zahodne Bosne.  Torej je ravno pravi čas, da malo osvežimo spomin nanje.

V tridnevnem potepanju smo lahko dobro začutili tako bosanske hribe kot ljudi, ki so nas po njih vodili ali nas pod njimi razvajali. Tako smo se prvi dan pod vodstvom vodnika Lipe (ki je  predsednik zanimivega kluba ekstremnih športov v Bihaću) podali na Osjećenico. Pot nas je vodila najprej po gozdu, ki nam je ves čas  nudil  vonj po čemažu,   v drugem delu pa postregel tudi z lepo strmino.  Potem smo pot nadaljevali po planinskih tratah in izkusili tudi  malo plezanja, ki ga je zahteval zadnji del poti.    Tako smo 1795 metrov visoko Osjećenico osvojili v treh urah, za povratek pa potrebovali še dodatni dve.

Cilj drugega dne sta bili Mala (1761 m) in Velika Klekovača (1962 m), do katerih nas je popeljal vodnik Alan. Do Male Klekovače smo hodili malo pod grebenom pogorja, ki nam je nudil številne lepe poglede na stene kot razglede na drugo stran vse do bosanskega Troglava, Š ator planine in Velebita, pod nogami pa smo lahko občutili, da zima teh koncev še ni povsem zapustila. Na Veliko Klekovačo se je podala manjša skupina, v močnem pomladanskem soncu pa dobro izkusila nabijanje po vijugasti makadamski cesti med ostanki vojaških stavb. Klekovači sta nam zapolnili kar cel dan, a za konec njega smo si privoščili še obisk Drvarja in Titove pećine, naše podplate pa so ogreli še ritmi prave bosanske glasbe po večerji.

Vsi zbrani ob Snježku Beliću

Tretji dan je bil  s 1262 metri naš cilj Š abina greda. Pot do nje nas je vodila skozi gozd in  preko  prav ostrega kamenja na Opalitem vrhu, na vrhu pa nas je pričakal vonj po roštilju in pogled na Bihać.

Za dodatno podoživljanje naše Bosne pa vas vabimo še  v našo galerijo  ali na  članek naše Mance.

(N.  G.)

 

This entry was posted in Bili smo and tagged , , , , , , . Bookmark the permalink.

Comments are closed.