Sveto Brdo ostaja neosvojeno

Slivniški planinci se že tradicionalno konec aprila podajamo v gore naših bivših republik; BIH in Hrvaške. Letos smo se ponovno podali na vrhove Velebita.

Za vse, kar je bilo v vezi z organizacijo izleta, sta poskrbela podpredsednik PSH g. Tomislav Čanić in naš vodnik Matej, ki se žal izleta ni udeležil zaradi drugih obveznosti.

Izvedbo izleta na Velebit je zato prevzel Silvo skupaj s tamkajšnjim vodnikom g. Tihomerjem iz PD Železničar Gospić. Obema, tako g. Tomislavu   in g. Tihomirju, se še enkrat zahvaljujem za odlično opravljeno delo.

Že takoj prvi dan (26. aprila) po namestitvi v hotel smo se iz Brušanov odpravili na V. Konjevačo (1382 m) in Sadikovec (1286 m) ter po grebenu sestopili do planinskega doma Vila Velebita na Baških Oštarijah, kjer smo si privoščili velebitsko pivo. Na poti do koče pa smo srečali veliko skupino planincev iz Splita. Vreme nam ni bilo na rokom saj nam je ponagajala megla in rosenje, a na B. Oštarijah nas je pozdravilo sonce. Po večerji smo ob mizi še dolgo obujali spomine in dogodke z naših planinskih tur.

Z novim dnem smo se odpeljali do vasi Raduč in naprej po makadamu in gozdni cesti do Bunovca (1300 m), kar je začetek Nacionalnega parka Paklenica. Med potjo smo večkrat čistili   kamenje in vejevje s ceste, zato se na tem mestu zahvaljujem našemu vozniku g. Mirku za potrpežljivost. Od tu smo se podali na Vaganski vrh (1757 m) – najvišji vrh Velebita. Pri povratku in nameri, da se podamo še na Sveto Brdo (1753 m), pa je narava pokazala svojo moč; veter, dež, megla in sneg so nas dodobra namočili. V pomoč nam je bil prevoz, ki nas je čakal na Bunovcu. Po vrnitvi v hotel in večerji smo se srečali še z g. Tomislavom Čanićem, ki nas je počastil z obiskom in večer je bil kar prekratek za vse izrečeno.

Zadnji dan pa nas je presenetilo lepo sončno vreme in podali smo se iz Dabarske kose (900 m) na Bačič Kuk (1309 m). Del poti smo prehodili po “Premužičevi stazi“, gledali otok Pag in morje, ki so ga občasno skrile megle. Na izhodišče smo se vračali po razgledni poti čez Visibabo (1160 m) in Prpano. Po kosilu je sledil odhod domov in slovo od naših dveh gostiteljev g. Tihomirja in g. Tomislava, z željo, da se še kdaj srečamo.

Kljub ne najboljšim vremenskim razmeram prva dva dneva smo proti domu potovali z lepimi vtisi, ki še dolgo ne bodo pozabljeni. Nekaj utrinkov si poglejte tukaj.

Velebit, drugo leto se spet vidimo!

Silvo Užmah

This entry was posted in Bili smo, Izleti and tagged . Bookmark the permalink.

Comments are closed.