Kolesarili smo po Toškem Čelu in Katarini

Večina prijavljenih udeležencev na turo je bila tako nestrpna, da smo pedala zavrteli že kar en dan prej, na petkovo popoldne. Temperature so bile zelo znosne za ta letni čas, družba odlična, verige namazane in po 30 prevoženih kilometrih lahko rečemo, da je bila tura zanimiva, lepa in uspešno izvedena.

“Kurirček” ob vznožju Toškega Čela nam je dajal pogum za vzpon

In 6 kolesark in kolesarjev se je najprej podalo po Poti spominov in tovarištva (PST) mimo Koseškega bajerja do vznožja prvega resnega vzpona na tako imenovani hrib Klobuk, ki je ime prav gotovo dobil po svoji obliki. Takoj smo zasledili markacije za Slovensko turno kolesarsko pot (STKP) in sledili smo jim najprej navzgor in potem malo navzdol. Sledil je krajši postanek pri znanemu “kurirčku” ob vznožju Toškega Čela, nas pa je že čakal naporen vzpon. Na vrhu je sledilo razgledovanje po Ljubljani in širši okolici ter obvezno fotografiranje, nato pa dalje po makadamski cesti do Katarine, za katero se je bilo potrebno predvsem na kocu precej potruditi. Spet so nas nagradili lepi razgledi, tokrat tudi proti Gorenjski. Proti Toškemu Čelu smo se vračali mimo Slavkovega doma, za konec smo kolesa tudi malce potiskali, a smo bili takoj za tem nagrajeni s prekrasnim spustom nazaj v Šentvid.

Udeleženci smo se strinjali, da so bile poti zares lepe, razgledi pa dih jemajoči. Vse to po zaslugi novopečenih vodnikov pripravnikov, Ivana in Srečka, ki sta odlično vodila turo. Nekaj fotografskih utrinkov si lahko ogledate tukaj.

Objavljeno v Bili smo, Izleti in , . Bookmarkaj povezavo.

Comments are closed.