Končno čist zaresno zimovanje!

Bilo je tako zares tole s snegom, da se je pojavilo kar nekaj dvomov, ali zimovanje sploh bo. Pa se nismo dali in smo rekli, da če kdaj, je letos čas zanj. In ko nam snežni zameti niso dali, da bi se pripeljali do Rudijevega doma pod Donačko goro, smo se do njega podali peš, za prevoz prtljage pa prosili najpogumnejšega atija, čigar avto je bil debelo pobeljeni cesti edini kos.

Proti Rudijevemu domu pod Donačko

Na Rudijevem domu pa dva družabna večera, dva pohoda (seveda tudi na vrh Donačke) ter zimske igre, od katerih je najbolj odmeval boj za zastavice snežnih trdnjav. Seveda ni manjkalo niti spoznavanje opreme za hojo pozimi: gamaše, dereze, cepin, krplje, lavinski trojček (žolna, sonda in lopata) ter turne smuči s psi so zdaj del našega planinskega besednjaka.

Na Donački gori

In po čem si bomo še zapomnili zimovanje? Po zelo okusni hrani (to je zelooo pomembno!), ki jo je za nas pripravljala prijazna pomočnica oskrbnice Katja (je pa tudi res, da so nas dejavnosti zunaj zelo zlakotnile). Po mrazu (brrr, končno smo okusili, kako lahko zebe v roke in noge in kako mraz reže v lica). Po globokem snegu (vsi smo poskusili hojo s krpljami). Pa še dričanje z Donačke, vrišč iz sob, praznjenje zalog od doma prinešenih sladkarij in slanarij. Verjetno bi kakšen udeleženec dodal še telefone in vse radosti, ki jih te škatle prinašajo … No, o tem, ali ne bi bilo bolje, da bi ti na takšnih dogodivščinah ostali doma, pa bo še tekla beseda. Še kakšen fotoutrinek najdete v naši galeriji.

NGP

 

Objavljeno v Bili smo, Izleti mladi, Mladi in , . Bookmarkaj povezavo.

Comments are closed.