Po hribih in vodi zahodne Bosne

Po treh letih neuspešnega osvajanja Troglava in okoliških hribov zaradi snega nam je postalo jasno, da se bo treba nanje podati kasneje. Se pa letos hribom Bosne nismo odpovedali in smo našli drugo varianto. Podali smo se na hriba v okolici Bihaća, Osječenico in Veliko ter Malo Klekovačo, za konec pa se z raftom spustili po reki Uni.

Snježko Belić tudi tokrat med nami

Tako Osječenica kot Klekovači sta markantna hriba nad Bihaćem oz. natančneje Bosanskim Petrovacem, kjer smo imeli oba dneva tudi prenočišče. Na skoraj 1800 m visoko Osječenico smo se podali skozi gozd in polja čemaža, lokalni vodnik Lipa pa nam je pokazal tudi, kje bodo postavili bivak. Na vrhu nas je pričakala kamnita ploščad in prostran razgled, tudi do nesojenih Troglava in Dinare.

Med čemažem

Drugi dan smo se do skoraj 2000 m visoke Velike Klekovače povzpeli po makadamski cesti, da, vse do vrha vodi makadamska cesta, saj je bil v Jugoslaviji na tem hribu pomemben radarski center, od katerega pa so ostale so sedaj le ruševine, ki pa še zgovorno pričajo o tem, kako pomemben del je imela vojska v naši bivši državi. Ogledali smo si tudi betonske rove v hribu in si le še utrdili zgornjo ugotovitev. Na Malo Klekovačo smo se nato podali po čisto novo nadelani grebenski poti, ob tem pa uživali vsak po svoje: eni z nabiranjem korenin, drugi z dričanjem po ostankih snega, eni z obujanjem spominov na Jugoslavijo, vsi pa v lepih razgledih. Naravni amfiteater je tričlansko žensko zasedbo povabil v petje, poslušalce pa menda prepričal. Vrh Male Klekovače nam je ponudil razglede tudi bolj vzhodno, npr. na Kozaro in Manjačo. Sledil je povratek pod kamnitimi stenami in skulpturami – sploh ena je bila zanimiva, saj je spominjala na mamuta. Kljub osemurnemu potepu nam je ostalo še energije, da smo se peljali do Drvarja in si ogledali znamenito Titovo pećino, v katero se je skril Tito med desantom na Drvar. Ta zgodovinski ostanek nas je spet popeljal v “tiste” čase, sploh najstarejšega med nami, ki je veliko tega, o čemer smo se mi le učili oz. brali, sam tudi doživel. Vsekakor nas je cel izlet po Bosni vračal v “tiste” čase in kraje, da smo si zaželeli, da bi se v države in kraje naše bivše skupne države enkrat podali za dlje časa.

Iz rova na Veliki Klekovači

Za tretji dan smo bili enotni, da ga preživimo na reki Uni, mejni reki med Bosno in Hrvaško. Ogledali smo si čudovite slapove v Štrbačkem buku, potem pa se po njej podali z raftom. Začetne brzice oz. slapove smo zaradi visokega vodostaja na veliko žalost nekaterih udeležencev morali izpustiti, a brzic za sproščanje adrenalina je bilo dovolj tudi v nadalje. Nekateri so si upali mednje tudi sami, drugi pa smo imeli dovolj le pogled nanje. V mirnejšem toku smo se razgledovali po okoliških strminah, poraslih z gozdovih, in se predajali sončnim žarkom, ravno prav za iztek potepanja po Bosni, ki mu je dal piko na i še sprehod po Bihaću in kosilu v restavraciji ob reki Uni. Veliko vtisov smo v tem času nabrali, te, ki sva jih s fotoaparatom zabeležila z Matejem, pa si lahko ogledate v naši galeriji.

NGP

Objavljeno v Bili smo in , , , , , . Bookmarkaj povezavo.

Comments are closed.