Na ogledni turi nekaj dni prej, je v dolini deževalo, nad 1800m pa snežilo. Potem je prišlo do poslabšanja vremena, in vsako dnevno poslušanje vremenske napovedi, koliko snega je zapadlo, kakšna je stopnja nevarnosti snežnih plazov, in najtežja je bila odločitev gremo ali ne gremo.
In odločil sem se, gremo, če pa ne bodo pogoji, da stopimo na vrh, se bomo vrnili v dolino. Na Pokljuki zapustimo naš prevoz, podelimo opremo, lavinske trojčke in se odpravimo. Med hojo po robu smučišča pa nekdo vpraša ali bo do vrha takole napravljena pot. Pot je bila namreč urejena z ratrakom, za potrebe smučišča. Odgovor je bil, seveda pot je urejena do vrha, v mislih sem imel smučišča. Kaj kmalu smo že stopili v slabo gaz, začelo nas je že pošteno ogrevati, ko smo grizli kolena proti Plesišču.
Po krajšem počitku smo nadaljevali pot za našimi predhodniki, ki so svojo sled pustili izven markirane poti, nad borovci, in tu se je začelo drvarjenje. Sneg se je udiral in pod našo težo do … in še naprej do pasu, tudi nežni spol je imel iste težave, samo z eno manjšo prednostjo, namreč nima …. Tudi to smo zmogli, premagali smo pogrezanje v sneg, čeprav smo zato porabili precej moči, tudi dobre volje in smeha ni zmanjkalo. Po izhodu iz te poti, ki ni bila niti pot, niti nič, smo z pogledi iskali tisto najbolj optimalno pot, katera nas bo popeljala na vrh. In res je bil ponekod sneg spihan do trave, kar nam je omogočilo hitrejše gibanje na vrh. Na vrhu pa razgledi za Bogove, doline, do koder je neslo oko so se skrivale v megli, vsi dvatisočaki pa so se kopali v soncu.
Kljub dolgemu gaženju in premagovanju poti, ki je trajala več kot uro in pol dlje, kot v običajnih razmerah so zadovoljni obrazi povedali vse. Za povratek v dolino pa smo uporabili že shojeno pot, in po prihodu na spodnji del smučišča, kjer stoji manjši bife, smo se malce odpočili in okrepčali pred odhodom domov. Pozna ura nas je že preganjala proti domu, tudi današnja tura nas je dokaj zdelala, zato bo obisk Prešernove hiše v Vrbi počakal na neko drugo priložnost.
Utrinke si lahko pogledate tukaj.
Silvo Užmah