Našo 35. letnico društva, ki bo v novembru ne bomo posebej proslavljali, zato pa smo z pohodom na Triglav obeležili to praznovanje. Če smo našo 30. letnico proslavili z pohodom iz Gorice na Triglav, tokrat tega ni bilo, našo pot smo pričeli v dolini Kot.
Že od doma smo se odpeljali v upanju in z željo da stopimo na naš najvišji vrh. Po prihodu v Kot je sledilo prestavljanje vozil, pred samim odhodom na turo, smo se še spoznali, in predstavili načrt pohoda. Z vsakim korakom smo pridobivali na višini, in ko smo prišli nad gozdno mejo, se je že začel odpirati pogled v dolino Kot, kot vrhove, ki jo obdajajo. Pri odcepu za Rjavino je sledil prvi daljši počitek, tako za malico kot razgledovanje, tu smo bili tudi priča, neverjetni vztrajnosti dveh planincev, ki sta na svojih hrbtih tovorila električna gorska kolesa, morda se niti nista zavedala, da je to v TNP-ju, strogo prepovedano, razen na cestah. Povedala sta, da se nameravata spustiti v dolino Krme.
Pri počitku pri Staničevi koči smo ju lahko še opazovali pri kolesarjenju, ob tem pa smo si izmenjali mnenja.
Prihod na Kredarico, je bil nekaj posebnega, že sam prihod do doma, kajti velikokrat se ne zgodi da v visokogorju prideš do koče iz doline, navzdol. Sledil je kratek posvet vodstva, in obveščanje udeležencev, danes ne gremo na vrh, ampak bomo to storili zjutraj. Po samem vrhu so se podile megle in tudi vetra ni manjkalo. V trdi temi smo se zjutraj zbirali pred domom, in pogled v smeri Primorske ni bil nič obetaven, v daljavi smo opazovali bliskanje, mi pa polni upanja in želji po najboljšem. Podamo se na pot, v soju naglavnih lučk se vzpenjamo, in med potjo proti Malemu Triglavu gledali rojevanje novega dne, ki je obetal. Na grebenu nas je že osvetlilo škrlatno sonce, in na sam vrh smo stopili v lepo sončno jutro. To je bil trenutek, za nekatere nepozaben, za ene prvi. Vrh je bil skorajda samo za nas, zato smo v miru opravili tisto najsvetejše za prvo pristopnike, krst, v imenu Aljaža Dovškega in ene izjeme, v imenu očeta. Mamico, ki smo jo na poti prehiteli, ko je na vrh spravljala svoja dva otročička, smo na vrhu pričakali z velikim aplavzom. Na vrhu se je počasi ustvarjala gneča, zato smo se odločili za sestop, vendar ne po poti prihoda, ampak proti Škrbini in od tu proti domu Planika. Daljši počitek pred odhodom v dolino je bil v lepem sončnem dopoldnevu.
V Kovinarski koči, smo delno zaključili naš izlet z analizo, od koder smo se podali domov, polni novih doživetij v planinskem okolju. In če samo povzamem besede udeležencev: Bilo nam je lepo.
Utrinki pa si poglejte tukaj.
Hvala.